Zasavju več kot desetina denarja
Regionalni razrez izdatkov gospodarskega resorja v 16-letnem obdobju (2003–2018) smo s Finšpektorjem najprej križali s podatki o dodani vrednosti in njenemu deležu po statističnih regijah za presečno leto 2016, za katero imamo dostopno statistiko. Podatkov za daljše obdobje žal ni.
Opazno izstopa Zasavje, ki je prejelo več kot desetino denarja gospodarskega resorja, leta 2016 pa je ustvarilo le poldrugi odstotek skupne slovenske dodane vrednosti. Zasavje je tako nizko na lestvici zaradi denarja, ki ga je ministrstvo namenilo za zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH) in opuščanje te dejavnosti (106 milijonov evrov). Z drugimi besedami, Rudnik Trbovlje-Hrastnik je prejel 60 odstotkov denarja, ki ga država nameni zasavskim podjetjem. V zadnjih letih je tega denarja precej manj, saj je zapiranje v sklepni fazi. Delež sredstev tej družbi je bilo leta 2016, denimo, manj kot 4 odstotke.
Financiranje zapiranja rudnikov ni popolnoma primerljivo s podporo dejavnostim, ki bi povečevale dodano vrednost. Gre bolj za socialno in siceršnjo sanacijo preteklega izkoriščanja naravnih virov. Tudi zapiranje drugih rudnikov je eden največjih stroškov tega resorja. Od Rudnika živega srebra Idrija (24 milijonov evrov) prek Rudnika Senovo (15 milijonov evrov) do Rudnika Kanižarica, ki je v zadnjih 16 letih prejel okoli osem milijonov evrov.
Trnova pot iz energetike v turizem
Z upadanjem financiranja zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik je rasla brezposelnost, postopoma pa se je nižal tudi BDP (indeks, slovensko povprečje = 100). Od leta 2015 se je rast registriranih brezposelnih obrnila, medtem ko BDP Zasavja v primerjavi s povprečjem še upada.
Danes lahko ocenimo, da razen redkih izjem v tej regiji nimajo alternativnega razvojnega modela. V energetiki in programu hidroelektrarn na Spodnji Savi Zasavci ne zmorejo konkurirati posavski regiji, še vedno velik napor usmerjajo v socialno in ekološko sanacijo. Turizem, na katerega polagajo upe v Regionalnem razvojnem programu 2014–2020 kot novo gospodarsko panogo, pa se razvija sila počasi. Državna podpora gospodarstvu zunaj rudnika je skromna.
To potrjuje tudi izjava ob obisku gospodarskega ministra Zdravka Počivalška maja 2018, ki je Zasavju obljubljal 25 milijonov evrov pomoči za prometno, zlasti kolesarsko infrastrukturo, in za čiščenje odpadnih voda.
Dolenjska ustvari manj kot dobi
Visoko po količniku med izplačili gospodarskega resorja in dodano vrednostjo sta še Pomurje in jugovzhodna Slovenija. Slednja je prejela dobro desetino vsega denarja, leta 2016 celo več kot četrtino, istega leta pa je ustvarila le 6,6 odstotka nacionalne dodane vrednosti.
Če gibanje subvencij gospodarskega ministrstva primerjamo z BDP-jem na prebivalca ter stopnjo registrirane brezposelnosti, ugotovimo, da sta Dolenjska in Bela krajina imeli BDP ves čas na ravni okoli 96 odstotkov slovenskega povprečja.
Brezposelnost se je zniževala do leta 2008, nato pet let rasla in zdaj znova nekoliko upada. Delež financiranja iz gospodarskega resorja za jugovzhodno regijo pa je v tem času letno nihal, od 4 do 26 odstotkov. Vpliv gospodarske krize na brezposelnost je preprosto prevelik, da bi lahko potegnili jasen sklep, da so ti kazalniki povezani.
Revoz daleč pred vsemi
Jugovzhodna Slovenija je visoko po količniku predvsem po zaslugi Revoza, ki je prejel kar 46 odstotkov vsega denarja v regiji ali 74 milijonov evrov v 16 letih. Tu gre v nasprotju s financiranjem zapiranja (državnih) rudnikov za neposredne subvencije gospodarskim družbam. Revoz je velik, največji prejemnik tudi na državni ravni. Vsi drugi večji industrijski zaposlovalci (ne samo v jugovzhodni regiji) so prejeli precej manj denarja, kvečjemu se v seštevku lahko primerjajo s francoskim avtomobilskim podjetjem.
Samo nekaj primerov: nemški BSH Hišni aparati Nazarje so prejeli 11,2 milijona evrov, prav tako nemška Hella Saturnus denimo 8,4 milijona evrov. Potem je tu še cela vrsta drugih: Iskratel 6,7 milijona, Gorenje 5,8 milijona, Emo Orodjarna 5,6 milijona, Lek 5,4 milijona, Krka 5 milijonov, Zlatarna Celje 4,9 milijona evrov ter Hidria Rotomatika, Domel in Julon, katerih prejemki iz proračuna se vrtijo okoli 4,5 milijona evrov.
Čeprav gre za pomoč oziroma spodbude podjejem, gospodarski aktivnosti, se zdi, da je v samem bistvu to vendarle pomoč za ohranjanje ali ustvarjanje novih delovnih mest. Zagotovo ne gre za delovna mesta, ki bi prinašala zelo visoko dodano vrednost, saj se ta v skupni regijski statistiki ne pozna niti pri Revozu niti pri drugih prejemnikih.
Revozova odvisnost od subvencij
Subvencije Revozu lahko razdelimo v dve obdobji. Prva traja od 2005 do 2010 in druga od 2013 do 2016. V prvi ni opazno, da bi imele subvencije odločilen vpliv na zaposlenost. Rasti števila delavcev (okoli 10 odstotkov na leto) smo bili priča že pred subvencijami (2003 in 2004), v času prejemanja subvencij pa se je število delavcev v Revozu ves čas sukalo okoli 2.600. Če preračunamo subvencije na zaposlenega na mesec, je Revozu državni proračun 'kril' 271 evrov vsake plače.
Z drugega zornega kota lahko ocenimo, da so se subvencije prelile v večji dobiček, saj predstavljajo nekaj manj kot tretjino skupnega dobička (EBIT) teh šestih let; 51 milijonov od 170 milijonov dobička. Nobeno leto pa Revoz ni posloval s tako majhnim dobičkom, da bi brez subvencij zabredel v izgubo.
Po medijskih zapisih je država za 450-milijonsko naložbo v novo proizvodnjo linijo smarta in twinga namenila pet odstotkov, kar naj bi zagotovilo 70 novih delovnih mest v Revozu in 200 z agencijskimi zaposlitvami. Iz leta 2014 na 2015 se je število zaposlenih res povečalo, in sicer za 98 ljudi. V povprečju pa se je v drugem obdobju ustalilo okoli 2.050, na vsakega zaposlenega na mesec je Revoz prejel v povprečju 230 evrov subvencij.
Če gledamo skozi prizmo dobička, je bila odvisnost od subvencij večja kot v prvem obdobju, 43-odstotna, a je bila skupna višina subvencij pol nižja. Videti je, da so subvencije neposredno vplivale na dobiček. Brez njih je bil ta ves čas okoli 7,5 milijona evrov.
Leta 2017, ko je avtomobilski trg cvetel, je Revoz tudi brez subvencij zaposloval 500 ljudi več kot nekaj preteklih let, dobiček pa je dosegel 32 milijonov evrov.
Pipistrel, prvak v subvencijah na zaposlenega
Kdo ne pozna poslovneža brez dlake na jeziku Iva Boscarola. Ali samo Pipija. Lastnik ajdovskega proizvajalca letal Pipistrel je vedno pripravljen kritizirati davčno politiko države in njen odnos do poslovnega okolja. Resda ni med velikimi delodajalci; zaposluje okoli 82 ljudi.
Nedavno je napovedal, da bo del proizvodnje preselil v italijansko Gorico, tam zaposlil 200 ljudi. Češ, v Sloveniji je obdavčitev dela nevzdržna, vlada napoveduje višje davke na kapitalske dobičke in podobno.
Ob tem je pomenljiva ugotovitev, da je Pipistrel kljub vsemu razmeroma velik prejemnik državnih subvencij, 53. največji, kaže Finšpektor. Od leta 2003 je prejel 4,3 milijona evrov samo iz resorja za gospodarstvo. Seveda, gre za tehnološko podjetje, ki zaposluje visokokvalificirano, a še vedno delovno silo.
V sušnih letih 2009-2012 za letalstvo si je s 2,8 milijona evrov iz državnega proračuna zagotovil vsaj minimalno eksistenco – nekaj manj kot 60 tisočakov na mesec (732 evrov na zaposlenega). To je precej več od Revoza in drugih podjetji, za katere smo naredili podoben preračun. Od tega sistema je Pipistrel brez dvoma imel neposredno korist, v zadnjem času pa se proračunski viri nižajo.
Največji pomurski prejemniki v stečaj
Pomurska statistična regija dokazuje, da subvencije niso jamstvo, da se podjetje obdrži nad vodo in ohrani delovna mesta. Tu so velika podjetja končala v stečaju kljub subvencijam.
Na prvem mestu ni Mura, kot bi morda pričakovali, ampak Seaway Yachts. Tehnološko gledano je bilo nekdanje podjetje bratov Jakopin podobno Pipistrelu. Gospodarsko ministrstvo je družbi namenilo 11,3 milijonov evrov samo za proizvodnjo plovil v Puconcih. Temu lahko prištejemo še Seaway Design, prav tako v stečaju s 5,3 milijona evrov, čeprav je imelo to podjetje sedež na Gorenjskem.
Organi pregona danes preiskujejo več sumov kaznivih dejanj oškodovanja na škodo proračuna EU (subvencije), na pogorišču Seawaya v Begunjah pa 140 ljudi izdeluje plovila pod taktirko novega ruskega lastnika.
Mura in AHA Mura, podjetji, ki sta poskušali obdržati pri življenju največjega zaposlovalca v Pomurju, sta prejeli 9,8 oziroma 5,8 milijona evrov. Kako sta se zgodbi končali, vemo. Na cesti je v prvem primeru pristalo okoli 2.600 delavcev, v drugem pa okoli 1.200; večinoma gre za iste ljudi.
Če za AHA Muro, ki je skupaj poslovala 41 mesecev, preračunamo subvencije na zaposlenega, je za vsakega delavca družba prejela približno 120 evrov državne pomoči mesečno. Omenimo še, da je v primeru AHA Mure tožilstvo odstopilo od preiskave kaznivega dejanja na škodo proračuna EU, ki naj bi ga zagrešila direktorica in lastnica Mojca Lukančič.
Greenfield naložbe obstale
Na drugi strani imamo v Pomurju tudi nekaj zglednih primerov prejemnikov subvencij, ki povečini prihajajo iz Avstrije oziroma gre za tako imenovane greenfield naložbe.
Avstrijski Wolford, ki je v Prekmurju postavil tovarno hlačnih nogavic, je ob zagonu omenjal, da bo zaposlil 145 do 170 ljudi, danes jih 241 (ekvivalent polnega delovnega časa). Ob tem letno ustvari med 600 tisoč in 1,2 milijona evrov čistega dobička. Iz proračuna je dobil 2,5 milijona evrov subvencij kot spodbudo greenfield naložbi (JAPTI) ter okoli pol milijona za spodbujanje zaposlenosti. V sedemletnem obdobju je to blizu 150 evrov na zaposlenega na mesec, kar je dve tretjini podpore, ki jo je država namenila na zaposlenega v Revozu, ali nekaj več, kot jo je dobila AHA Mura glede na število delavcev.
Približno v istem času je v Prekmurje prišel še en avstrijski industrialec, XAL ki izdeluje LED- svetila. Za to je prejel 2,2 milijona evrov subvencij, danes pa zaposluje 247 delavcev. Zadnje poslovno leto je sicer končal s polmilijonsko izgubo, prej je imel toliko dobička. Trenutno največji zaposlovalec med prejemniki gospodarskih subvencij v Pomurju je proizvajalec avtodomov Carthago (746 delavcev), ki je dobil 2,6 milijona evrov.
Pogrebnina za tekstilno in lesno industrijo?
Prej omenjena Mura ni nikakršna izjema. Podobna usoda je doletela številne druge tekstilne tovarne, ki jim je pred tem država pomagala s subvencijami. Denimo Predilnici Litija (2,9 milijona evrov), Elkroju (2,4 milijona evrov), IUV (1,7 milijona evrov), Tekstilni tovarni Prebold (1,2 milijona evrov) in Jutranjki (0,8 milijona evrov). Vse te subvencije segajo pred leto 2007, a nobena ni obrodila sadov.
Zgodovina se je nekaj let pozneje ponovila v nekoliko manjšem obsegu s podjetji iz lesne panoge, prejemniki subvencij: Brest Cerknica (3,5 milijona evrov), Acer furnirnica (3 milijone evrov), Svea Zagorje (2,9 milijona evrov), Javor Pivka (1,8 milijona evrov) in denimo Novoles (1,2 milijona evrov). Tudi AHA Hoja Mojce Lukančič (271 tisočakov) se najde med njimi. Vsa omenjena so bankrotirala. Na vrhu je pri življenju le še Lumar inženiring.
Pri Svei gre po podatkih Erarja sicer deloma (1,4 milijona evrov) za kratkoročno posojilo za sanacijo, ki pa ga družba ni vrnila. Po posodobljenem seznamu preizkušenih terjatev v stečaju Svee je bilo 854.423 evrov tega posojila poplačanih z unovčitvijo zavarovanja (hipoteke), preostanek pa ostaja neodplačan. Pri drugih dveh lesnih podjetjih gre za nepovratna sredstva.
Blišč in beda turizma
Plat zvona očitno bijejo tudi turistična podjetja, čeprav vsi kazalniki kažejo na vzpon panoge, turistični obisk vsako leto postavi nov rekord. Ko pa raziščemo turistična podjetja, ki so prejela subvencije, zlasti gre za prejemnike spodbud za 'razvoj turističnih destinacij', lahko govorimo o serijskem propadu družb, ki jih je država prej podpirala. Številna so kmalu končala v stečaju ali v velikih težavah: slaba posojila so se prenesla na DUTB, ta je unovčil zavarovanja, izgubo pa smo krili davkoplačevalci prek sanacije bank.
Rimske terme denimo, so dobile 6,5 milijona evrov. Po številnih težavah ob gradnji in z lastniki je podjetje zabredlo v stečaj, nepremičnina pa je na koncu pristala v rokah ruskega poslovneža. Cena 8,5 milijona evrov.
Ali Hotel Aleksander (Rogaška Slatina), ki je iz proračuna prejel 1,8 milijona evrov. Tudi ta družba je končala v stečaju, hotel (kot nepremično) pa je kupil ruski kupec za okoli pet milijonov evrov.
Rezidenca Čeligo ki se je skušala profilirati kot butični hotel v Luciji, je dobila 1,7 milijona evrov in prav tako pristala v stečaju. Objekt je kupila banka Intesa SanPaolo za 3,4 milijona evrov. Športni center Pohorje ki je med turističnimi podjetji prejel z naskokom največ denarja – 11,2 milijona evrov, spada v isto skupino.
Propadlo vsako drugo turistično podjetje
Takšnih primerov je še precej. Dvorec Gredič in istoimenski hotel za petičneže v Goriških brdih je še pod lastništvom Jurija Schollmayerja prejel 750 proračunskih tisočakov. Tudi ta je bankrotiral, Raiffeisen Leasing ga je zaplenil in po več neuspelih poskusih prodal Euroholdingu za 1,7 milijona evrov.
Podobno se je zgodilo s Turizmom Meteor (Moravske Toplice), ki je prejel 831 tisoč evrov, Hotelom Marita (Portorož), ki je prejel 1,4 milijona evrov, ali podjetjem MPM Engineering, ki je zgradilo in zagnalo Bohinj Eko hotel v Bohinjski Bistrici. Dobilo je štiri milijone subvencij, na koncu pa je DUTB zaplenil in prodal hotel. Družba Mestna vrata, lastnica mariborskega hotela City, se z DUTB že dalj časa na sodišču prereka, ali je zrela za stečaj. In to, potem ko je iz proračuna prejela 3,4 milijona evrov. Med prejemniki (933 tisoč evrov) najdemo tudi Vegrad-Hotel-AM, za katerim so ostali le gradbena jama v Ljubljani in dolgovi.
Ugotovimo lahko, da je med prvimi 18 prejemniki, ki so registrirani za gostinsko (in hotelsko) dejavnost, propadlo ali vsaj zašlo v velike težave vsako drugo podjetje. Med temi je opazno veliko podjetji, ki so se turističnega projekta lotili bolj kot nepremičninskega v času debelih krav (bančno, kratkoročno financiranje) in tako tudi potegnili kratko.
Zgledno pa poslujejo zlasti tiste družbe, ki se ukvarjajo z zdraviliškim turizmom. Odveč je pripomniti, da je za njih pomemben (stabilen) vir prihodkov Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki krije stroške zdraviliškega zdravljenja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Obširneje o tem pišemo v članku Dejanski zdravstveni proračun.
Razen družb, ki se ukvarjajo z zdraviliškim turizmom, se tu in tam najde še kakšna izjema.
Razvojni centri niso vedno zgodba o uspehu
Med prejemniki, pri katerih gospodarsko ministrstvo ni imelo srečne roke, so še razvojni centri oziroma agencije. Svoj čas nekakšna modna muha za črpanje evropskega in proračunskega denarja. Ustanovljenih je bilo kakšnih 20, nekateri po regionalnem ključu, drugi so združevali podjetja s sorodno dejavnostjo.
Prav vsi so visoko na seznamu prejemnikov gospodarskih subvencij, nekateri še danes dobro delujejo in upravičujejo podporo. Nemalo pa je takšnih, ki so končali v stečajih. Denimo velenjski Razvojni center Energija (RCE) čigar največji družbenik je bilo Gorenje, je prejel 7,3 milijona evrov, Regionalna razvojna agencija Mura je prejela 2,7 milijona evrov ali celjski Tehnopolis z 2,2 milijona evrov subvencij. Severnoprimorski Razvojno-tehnološki park Inprime je iz gospodarskega resorja dobil 9,3 milijona evrov subvencij, danes pa je v likvidaciji.
Pojasnila in razlage gospodarskega ministrstva
Kaj je onkraj številk in zneskov? Ali gospodarsko ministrstvo preverja učinkovitost in smiselnost tovrstnih subvencij? Odgovor je – ne. V postopku dodeljevanja subvencij preverijo »izpolnjevanje razpisnih pogojev ali pogojev, določenih z veljavno zakonodajo. Če ti niso izpolnjeni, podjetje sredstev ne dobi. Prav tako mora sredstva vrniti, če pogojev ne izpolnjuje tako dolgo, kot to določa pogodba med upravičencem in ministrstvom. Dodatnih evalvacij na ministrstvu ne izvajamo.« Podobno velja tudi, če podjetje zaide v stečaj do izteka pogodbe. Tudi v tem primeru mora vrniti dodeljena in izplačana sredstva. Obsega vračil Finšpektor sicer ne prikazuje, s konkretno statistiko pa niso postregli niti na gospodarskem ministrstvu.
V turizmu 1.162 novih delovnih mest
Subvencije lahko razdelimo na dve skupini: tiste, ki so namenjene spodbudam za nadaljnji razvoj podjetji (denimo turističnih), ter tiste, namenjene podjetjem v težavah (kot je Mura). Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je naročila oceno dosežkov evropske kohezijske politike v obdobju 2007–2013 za tri izbrane instrumente. Med njimi je tudi turistična infrastruktura. V končnem vrednotenju ugotavljajo, da se je število gostov povečalo, s tem pa tudi prihodki v panogi. V okviru tega instrumenta sta država in EU podprli 158 projektov, od katerih je v anketi zajetih 46 odstotkov podjetij, ki so vrnila izpolnjen vprašalnik. V evalvaciji ocenjujejo, da je bilo ustvarjenih 1.162 bruto delovnih mest (nad pričakovanji) in da zasebna vlaganja v turizem niso sledila subvencijam v pričakovanem obsegu.
Zasavje s posebno podporo
Glede Zasavja na ministrstvu, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, nimajo odgovora, zakaj regija ni deležna večjih podpor. Poudarjajo pa, da imajo v Zasavju na voljo dva posebna vira. Trideset milijonov evrov težak program spodbujanja konkurenčnosti in ukrepov razvojne podpore območju občin Hrastnik, Radeče in Trbovlje 2013–2020. In povabilo razvojnim svetom regij za pripravo in podpis dogovorov za razvoj regij iz leta 2015 in 2017. Takšen lanski dogovor je Zasavju prinesel dobrih 27 milijonov evrov zlasti za podjetništvo, kolesarske poti in ceste ter kanalizacijo in čiščenje odplak.
Za leto 2019 gospodarsko ministrstvo načrtuje za domala četrt milijarde evrov subvencij po vsej Sloveniji. Največ (105 milijonov evrov) za regionalni razvoj, sledijo pa vlaganja v raziskave in razvoj (24,6 milijona. evrov) in podjetništvo (21,3 milijona evrov). Za vlaganja v turizem, denimo, pa skoraj 14 milijonov evrov.
Članek je nastal konec leta 2018.
Pri raziskavi je bilo uporabljeno orodje Finšpektor. Če bi ga radi preizkusili, kliknite sem.