O POKRAJINAH ŠE PREDEN JIH USTANOVIMO
Ker Slovenija pokrajin (še) nima, pod drobnogled vzemimo statistične regije in gibanje BDP na prebivalca. To primerjamo s skupnimi javnimi izdatki države in občin prejemnikom (gospodarskim družbam) s sedeži v teh statističnih regijah. V 12 letih, med letoma 2006 in 2017, so približno enako obdobje vladali Janez Janša, Borut Pahor in Miro Cerar; Alenka Bratušek le dobro leto. Približno polovica tega 12-letnega obdobja je bila sušna, polovico pa sta se cedila med in mleko.
Iz analize smo izločili vse transakcije, katerih prejemnice so bile komercialne banke (SKD, drugo finančno posredništvo K64.19). Transakcije na banke v veliki večini primerov pomenijo vezavo prostih sredstev državnega aparata, in ne plačila blaga ali storitev oziroma transakcij končnemu prejemniku.
Pri prejemnikih smo izločili tudi vse državne in občinske organe, agencije, sklade, šole in podobno, tako da je načeloma vsak evro pripisan le končnemu prejemniku (zasebniku) in njegovi regiji; da torej ne prihaja do podvajanja transakcij. Nekaj manjših odstopanj je, a niso bistvena.
Debela četrtina transakcij (28,1 %) so nakazila posameznikom, fizičnim osebam, za katere zaradi varstva osebnih podatkov ne poznamo regije stalnega prebivališča in jih zato ne upoštevamo (plače, pokojnine in podobno).
Za 13,9 odstotka (57,8 milijona evrov) transakcij pa nimamo podatka, komu so bile pravzaprav namenjene in za kaj. Aplikacija Erar jih vodi pod oznako Druga plačila. Med drugim so to transakcije, za katere ne obstaja e-račun, je prejemnik tuja (pravna) oseba, morda je transakcija opredeljena kot poslovna skrivnost ali še kaj.
V vsakem primeru je to največje sivo polje porabe javnega denarja tako v aplikaciji Erar kot tudi pri orodju Finšpektor. Največ takšnih transakcij opravijo Ministrstvo za finance, Republika Slovenija (kot proračunski porabnik) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Med gospodarskimi družbami v prevladujoči državni lasti pa ima primat v tej netransparentnosti Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) priljubljeno imenovana Slaba banka. Sledita ji Holding Slovenske elektrarne (HSE) in ELES.
Osrednjeslovenska statistična regija oziroma prejemniki iz te regije se ves čas gibljejo okoli trikratnika povprečnih regijskih prejemkov na prebivalca. Seveda, Ljubljana je upravno in gospodarsko središče, v katerem ima sedež 21 odstotkov vseh poslovnih subjektov – potencialnih prejemnikov javnih sredstev, ki skupaj ustvarijo 37 odstotkov vseh prihodkov, ne le javnih.
Glede na izhodiščno leto 2006 je največji skok po obsegu prejetih transakcij in državnega in občinskih proračunov naredila jugovzhodna Slovenija. Leta 2006 je prejela 118 odstotkov povprečja, leta 2017 pa denimo 138 odstotkov. V ducatu let je na računih tamkajšnjih družb pristal 1,4-kratnik povprečnega prejemka na prebivalca. Močneje sta se okrepili še posavska (23 %) ter primorsko-notranjska (14,1 %), še vedno pa sta obe regiji globoko pod povprečjem, zadnja celo najnižje – s 43,4 odstotka povprečnega prihodka iz javnih virov na prebivalca.
Na drugi strani sta se relativno (glede na skupno vsoto za vse regije) najbolj zmanjšala deleža Zasavja (‒9,1 %) ter pomurske regije (‒11 %). Pomurje je skozi leta glede na število prebivalcev prejelo četrtino več denarja glede na povprečje, medtem ko je Zasavje ves čas precej pod povprečjem (‒35,2 %).
Osrednjeslovenska regija izgublja prednost
Te javne prejemke regij primerjamo z bruto domačim proizvodom (BDP) na prebivalca za posamezno regijo. Izražen je z indeksom, pri čemer ima slovenski letni BDP na prebivalca indeks 100. Nekoliko višjo rast BDP na prebivalca glede na leto 2006 in povprečne rasti so dosegle savinjska regija (5,1 %), posavska (4,4 %) ter pomurska (4 %). Pomurska danes (2016) ustvari 67,7 odstotka povprečnega slovenskega BDP na prebivalca.
Za povprečno rastjo sta opazneje zaostala zlasti Zasavje (13,8 %) in, presenetljivo, osrednjeslovenska regija (4,5 %). To lahko interpretiramo tudi kot uspeh razvojnega modela, kajti v drugih regijah se je skupaj zmanjšal razvojni zaostanek za osrednjeslovensko statistično regijo, ki sicer še vedno dosega 141,2 odstotka BDP glede na povprečnega slovenskega prebivalca.
Pomurje obrnilo razvojni trend
Strategija razvoja Slovenije iz leta 2005 je med ključne nacionalne razvojne cilje v obdobju 2006 do 2013 postavila hitrejši razvoj vseh regij in zmanjševanje zaostanka najmanj razvitih. Pomurje je tedaj veljalo za najmanj razvito, deprivilegirano regijo, čeprav je bila gospodarska aktivnost v Zasavju še za odtenek manjša.
Vlada je napovedovala naložbe in zmanjšanje razvojnega zaostanka. Tudi naslednje vlade strateške usmeritve niso radikalno spreminjale. Pomurje je dobilo posebno razvojno agencijo, davčne olajšave, številne podporne projekte, denar in podobno.
In Pomurje je napredovalo hitreje od povprečja. Leta 2006 je Statistični urad (SURS) zaznal, da dosega 65 odstotkov povprečnega slovenskega BDP na prebivalca, deset let pozneje pa je bil na ravni 67,6 odstotka povprečja.
Morda skok res ni velik, a je pomembno že to, da se je v Pomurju trend obrnil navzgor, saj je upadal vse do leta 2010. Če pogledamo transakcije podjetjem v Pomurju, so se te s skoraj 40 odstotki nad povprečjem postopoma zmanjševale do leta 2013, ko so dosegale le še 7,3 odstotka nad povprečjem, potem pa so znova narasle na četrtino nad povprečjem.
Polaničev Pomgrad kot paradni konj
Med zasebnimi družbami, prejemnicami javnega denarja iz Pomurja, je na prvem mestu največji tamkajšnji gradbenik Pomgrad, skupaj z odvisnimi družbami. Z državo in občinami je v 12 letih ustvaril 513 milijonov evrov posla. To je 23,4 odstotka vsega javnega denarja, ki so ga prejele gospodarske družbe v regiji. Med viri je za Pomgrad najpomembnejša Direkcija za infrastrukturo, Univerza v Ljubljani in denimo občina Puconci. Ista družina Polanič obvladuje tudi kmetijsko-prehrambno skupino Panvita, ki je iz javnih virov prejela 25 milijonov evrov. Razvoj Pomurja je tako v veliki meri povezan prav s temi podjetji.
Za Pomurje je med večjimi prejemniki javnih sredstev pomemben še veletrgovec z zdravili Vitapharm. Ta sicer ni med največjimi v državi, daleč od tega, a 129 milijonov evrov ga uvršča na drugo mesto v Pomurju.
Regija je bila v preteklih letih deležna tudi obsežnega programa subvencij gospodarstvu. Vse skupaj kaže, da je Pomurje s precej javnofinančnimi napori na pravi razvojni poti.
Zasavje – razvojni poraženec
Po podatkih o gibanju regijskega BDP je Zasavje v istem obdobju najbolj zaostalo. Če je leta 2006 dosegalo 61,8-odstotno gospodarsko aktivnost glede na povprečje, je bila ta stopnja desetletje pozneje le še 53,3-odstotna. Z upadom 8,5 odstotne točke oziroma 13,8 odstotka Zasavje poraženec razvojnega modela Slovenije. V obdobju od leta 2006 do 2017 je upadel tudi obseg proračunskih transferjev, za 9,1 odstotka, in danes dosega 64,8 odstotka slovenskega povprečja na prebivalca.
Za primerjavo s Pomurjem oziroma tamkajšnjim Pomgradom: zasavski paradni konj med zasebnimi družbami je litijski gradbenik Trgograd s 66 milijoni evrov javnih prihodkov. Tudi državni Rudnik Trbovlje-Hrastnik v zapiranju, ki je prejel 151 milijonov, je precej nižje kot Pomgrad. Dokaj močan igralec v Zasavju je le še trboveljski Rudis, a se z 31 milijoni evrov ne more kosati s pomurskimi konkurenti.
Zasavje očitno nima novega generatorja razvoja po referendumski zavrnitvi gradnje tretjega bloka Termoelektrarne Trbovlje leta 1999. No, energetika je očitno čedalje pomembnejša v dveh sosednjih regijah, savinjski in posavski.
Savinjska na krilih energetike
Savinjska je z dobrimi 5 odstotki hitrejšo rastjo BDP od povprečja nekakšen slovenski tiger. Največji prejemnik javnega denarja je Družba za avtoceste (Dars) ki ima sedež v Celju in ki je iz proračuna dobila 456 milijonov evrov. Tu sta (bila) tudi dva sorazmerno močna gradbenika (CM Celje v stečaju in VOC), od katerih je vsak z državo in občinami sklenil za okoli 150 milijonov evrov poslov. Ne veliko manjši je avtoprevoznik Izletnik Celje (130 milijonov evrov) in še bi lahko naštevali.
Verjetno najpomembnejši dejavnik je bila 1,4 milijarde evrov vredna gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). To je država financirala prek Holdinga Slovenske elektrarne, ki ima sedež v Ljubljani in se njegovi prihodki ne poznajo v savinjski regiji. Če pa v Finšpektorju pogledamo še transakcije gospodarskih družb v pretežni državni lasti (kot plačnice) na Savinjskem, ki so javno dostopne od oktobra 2014 dalje, je TEŠ prejel za več kot dve milijardi evrov nakazil javnega denarja. Dobrih 900 milijonov evrov je dobil še prav tako državni Premogovnik Velenje.
Ko prečistimo podatke o transakcijah med Holdingom Slovenske elektrarne in Termoelektrarno Šoštanj, torej odštejemo transakcije, ki jih je Termoelektrarna Šoštanj vrnila Holdingu Slovenske elektrarne (verjetno za vzdrževanje likvidnosti), je neto dohodek Termoelektrarne iz Holdinga od oktobra 2014 do konca leta 2017 okroglih 900 milijonov evrov. Ta naložba se v regijskem BDP seveda pozna, čeprav je izdatki državnega proračuna regiji ne izkazujejo. Kot že rečeno, kaže se kot prihodek osrednjeslovenske regije zaradi sedeža krovne družbe Holdinga Slovenske elektrarne.
Podobno bi lahko nadpovprečni gospodarski razvoj Posavja (4,4 %) pripisali številnim transakcijam med energetskimi podjetji, ki imajo sedež v tistih krajih: NEK, Infra, Gen-I, Gen Energija, Hidroelektrarne na Spodnji Savi, Termoelektrarna Brestanica, Sklad za razgradnjo NEK.
Prvih osem družb, prejemnic javnega denarja v Posavju, je državnih oziroma občinskih. Z izjemo komunalnega podjetja Kostak so vsa iz energetske panoge. V seštevku javne transakcije za največje posavske energetske družbe pomenijo več kot polovico (53,2 %) vseh v regiji. Neposredno iz državnega proračuna pa sta večje prihodke ustvarila le družbi Infra (243 mio. evrov), ki vodi naložbe v hidroelektrarne na Spodnji Savi, in Gen-I (125 mio. evrov).
Če imamo pod drobnogledom le državni in občinske proračune, je posavska regija v zadnjih letih dobila tudi precej več denarja iz proračuna (23 %) kot leta 2006, medtem ko je savinjska ves čas približno na isti ravni 93 odstotkov povprečja Slovenije.
KAJ PA OBČINE?
Stopimo še korak niže, na raven občin. Kateri je uspel razvojni preboj in katera je zaostala? In predvsem, zakaj? S kakšnimi vložki in kam?
Tokrat smo pogledali le transakcije občinskih proračunov med letoma 2008 in 2017 ter izstopajoče prejemnike v občinah. Časovni interval smo primerjali z napredkom občin po indeksu razvoja občin glede na povprečno razvitost, ki ga finančno ministrstvo izračunava za potrebe sofinanciranja investicij. Pri tem kazalniku smo upoštevali indekse za leto 2009 (ki se pretežno opira na statistične podatke iz let 2006 in 2007) ter za leti 2018 in 2019. Interval je prav tako deset let.
Hodoš in Osilnica najbolj zaostala, Solčava in Turnišče pospešila
Po indeksu finančnega ministrstva je v desetletju najbolj zaostal Hodoš; leta 2009 je imel koeficient razvitosti 0,56 povprečja (1 je povprečna razvitost slovenske občine), leta 2018 pa le še 0,37 oziroma 66,1 odstotka razvitosti izpred desetih let. Podobno so nazadovale najmanj razvite občine Osilnica (‒31,8 %), Šalevci (‒14 %) in Rogoševci (‒10,2 %). Desetino ali malce več so v razvoju zaostale še občine Črnomelj, Bloke, Sežana, Metlika in Kanal.
Na drugi strani je največji razvojni preboj uspel Solčavi, ki je glede na povprečno spremembo 32,6 odstotka bolj razvita, kot je bila pred desetletjem. Opazno bolj razvite so še občine: Turnišče (19,8 %), Ljubno (18,4 %), Sveti Jurij v Slovenskih Goricah (16,7 %), Prebold (15,5 %), Komenda (13,7 %), Kobilje (12,5 %), Lukovica (11,9 %) ter pača (10,5 %).
Posebno poglavje so mestne občine, premiki so tu nekoliko manjši. Opazno hitreje od povprečja sta se razvijali občini Novo mesto (3,2 %) ter Celje (2,7 %). Medtem je najbolj nazadovala Nova Gorica (‒9 %). Večje upade glede na povprečje sta zabeležila še Velenje (‒5,5 %) in Murska Sobota (‒4,4 %).
Občina v povprečju zapravi 1.154 evrov na občana
Te napredke in zaostanke smo primerjali s proračunskimi vložki občin v najožjem pomenu besede (kot neposrednih proračunskih uporabnic); brez krajevnih in četrtnih skupnosti, zavodov, agencij in skladov ter (javnih) gospodarskih družb. Vse skupaj preračunamo na povprečnega občana slovenske občine.
Ugotovimo, da je poprečna občina v desetih letih na vsakega občana zapravila, reci in piši, 11.543 evrov. 1.154 evrov na leto.
Solčava, turizem in velika potrošnja
Če pogledamo majhno gornjesavinjsko občino Solčava, ki šteje vsega štiri naselja (eno je Logarska dolina) in 504 občane, je za ta razvojni preboj porabila 32.096 evrov na prebivalca, dobrih 20 tisočakov več od povprečja ali skoraj trikrat toliko (2,78-krat) kot povprečna občina. Večjo porabo na prebivalca ima le še pomurska občina Grad, ki pa je kljub veliki porabi razvojno nazadovala za nekaj več kot osem odstotkov.
Solčava je relativno gledano namenila opazno več denarja gradbenim podjetjem (po standardni klasifikaciji dejavnosti ali SKD), kar 36,3 odstotka, medtem ko je slovensko povprečje 21,9 odstotka.
Levji delež tega zneska so prejeli CM Celje (v stečaju), Nivo Celje (v stečaju) ter v zadnjem času gradbenik Pavčnik. Občina je vlagala v ceste in šolo, podobno kot velika večina drugih. Opazen strošek je še sanacija plazov na tem območju ter ureditev Logarske doline.
V nekaj manj kot dva milijona evrov težkem proračunu za leto 2018 je Solčava predvidela, da bo pobrala 137 tisoč evrov iz vstopnin v krajinski park Logarska dolina. To je dokaj pomemben vir, ki pa ga Računsko sodišče problematizira kot nezakonitega. Solčava relativno gledano manj denarja nameni za izobraževanje (5,2 %, slovensko povprečje je 16,8 %), pa tudi za zdravstvo, kulturne dejavnosti in socialo.
Med prejemniki nakazil iz Občine Solčava je najpomembnejše podjetje Eltras, ki proizvaja transportno opremo in je v desetletju prejelo 928 tisoč evrov iz sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja ter iz podjetniškega sklada. Legro, denimo, ki se ukvarja z gradbeništvom in upravlja apartmaje Pod macesnovo streho v Robanovem Kotu, pa je prejel nekaj manj kot 700 tisočakov javnega denarja, od tega dobršen del prav iz občinske malhe.
Sledita še Center Rinka ter Podjetje za razvoj Logarske doline, s skupaj milijonom evrov.
Podmeno, da se je Solčava razvila predvsem po zaslugi turizma, potrjuje tudi število prenočitev, ki je v desetih letih zraslo za četrtino, z 16.128 na 20.280 na leto.
Podoben razvojni napredek kot Solčava je doseglo tudi bližnje Ljubno, 18,4 odstotka nad povprečnim napredkom. Preračunano na občana je Ljubno potrošilo 1.548 evrov več.
Med dejavnostmi prejemnikov z večjim deležem izstopajo le strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti (11,7 %, povprečje 7,2 %), največji prejemnik javnega denarja pa je veletrgovec s pijačami Davidov hram (2,6 milijona evrov). Tu je skok nočitev turistov še precej večji kot pri Solčavi. Leta 2008 je bilo število nočitev zanemarljivo, manj kot tri tisoč, danes jih je 14 tisoč (5-krat več).
Turnišče za petino hitreje s četrtino manj denarja
Drugačen razvojni model je ubralo prekmursko Turnišče. Razvijalo se je skoraj petino hitreje kot povprečna občina, in to s podpovprečnimi izdatki.
Turnišče je na vsakega občana v desetletnem obdobju porabilo 8.559 evrov ali skoraj tri tisočake manj od slovenskega povprečja. Po nakazilih po panogah Turnišče ne odstopa opazneje od povprečne slovenske občine.
Najpomembnejši gospodarski družbi zadnjih let v Turnišču sta Planika Turnišče, zdravi del propadle kranjske Planike, ter Paradajz, ki proizvaja paradižnik Lušt. Slednji je iz državnega proračuna prejel 3,4 milijona evrov kmetijskih subvencij, iz občinskega proračuna pa zanemarljivih osem tisočakov, pa še tu gre za nakup proizvodov. Tudi pri Planiki Turnišče ni opaznih prejemkov iz občinskega proračuna, izjema je le nepremičninski posel za okoli sto tisočakov. Iz državnega proračuna pa je Planika Turnišče prejela 1,3 milijona evrov, in sicer kot subvencijo gospodarskega ministrstva ter subvencijo Zavoda za zaposlovanje.
Dodajmo še, da so bile vse tri omenjene občine po izhodiščni razvitosti nizko pod povprečjem.
Komenda precej nepregledna
Pri premikih pri vrhu lestvice med izhodiščno bolj razvitimi občinami opazimo Komendo, ki je pred dobrim desetletjem dosegala 117 odstotkov povprečne razvitosti. To prednost je še povečala in se razvijala 13,7 odstotka hitreje od povprečja.
Na občana Komende je v desetih letih občino to 'stalo' 3.019 evrov več od povprečja slovenske občine. Razrez po klasifikaciji prejemnikov SDK pokaže, da Komenda opazneje odstopa le po kategoriji Druga plačila, kjer ni razviden niti prejemnik niti namen. Povprečna občina ima 3,6 odstotka takšnih nepreglednih plačil, Komenda pa kar 16,9 odstotka ali 14,5 milijona evrov v obravnavanem obdobju.
Razvojna zaostanka Hodoša in Osilnice
Na drugi strani razvojne lestvice sta si občini Hodoš in Osilnica precej podobni. Obe imata podobno (majhno) število prebivalcev (367 oziroma 374), obe sta obmejni, podobni so skupni izdatki občin (7,1 milijona evrov oziroma 7,4 milijona evrov). Obe občini sta v minulem desetletju povečali zaostanek za povprečjem za okoli 30 odstotkov. V absolutnem merilu je Osilnica sicer nekoliko bolj razvita.
Obe občini sta na občana prispevali približno enako denarja: v Hodošu 7.821 evrov, v Osilnici pa 8.300 evrov več od povprečja. Skozi sito prejemnikov občinskega denarja po klasifikaciji SDK v Osilnici opazno več denarja namenijo gradbeništvu, ki prejme 41,6 odstotka občinskih odhodkov.
Obe občini namenita sorazmerno veliko denarja za transferje posameznikom, med drugim za plače. V Hodošu je ta delež 14,2 odstotka, v Osilnici pa 15,3 odstotka vsega denarja; slovensko povprečje je 6,2 odstotka.
Lahko bi dejali, da razen za asfalt in plače birokratov občinama ne ostane prav veliko.
Usoda žepnih občin
Če obrnemo Finšpektorjevo prizmo in pogledamo, katere občine najbolj odstopajo od povprečja pri porabi denarja glede na število prebivalcev, je pri nadpovprečni porabi slika podobna, kot če gledamo razvojne zaostanke.
Že omenjenim občinam Grad, Solčava in Osilnica lahko dodamo še Kostel (20.553 evra več od povprečja na prebivalca) in Bovec (13.475 evrov več). To še enkrat potrjuje, da so majhne občine, še zlasti z obrobja države, potratne in slabo učinkovite.
Na drugi strani je sicer nadpovprečno razvit Log-Dragomer, ki je porabil skoraj pet tisočakov na prebivalca manj od povprečja. Obenem se je njegov razvoj sicer upočasnil za 6 odstotkov.
Štore so z dobrimi štirimi tisočaki manj od povprečja (ali 7.461 evri na prebivalca) zaostale za 5,2 odstotka. Rečica ob Savinji pa je denimo porabila 3.362 evrov manj od povprečja, pri tem pa še vedno razvojno napredovala, spet glede na povprečni razvoj (za 6,6 %). Občine ob zgornjem toku Savinje so očitno na pravi razvojni poti.
Občini Horjul in Medvode sta v razvojnem pogledu lovili korak s povprečnim razvojem lokalne samouprave pri nas, a porabili okoli treh tisočakov manj denarja od povprečja.
Med mesti Nova Gorica z najnižjim količnikom
Med mestnimi občinami je najcenejša, če se lahko tako izrazimo, Murska Sobota. Na občana je porabila 2.137 evrov manj od povprečja, v razvojnem pogledu pa je zaostala za 4,4 odstotka za povprečjem.
Na drugi strani je Ptuj najbolj potratna mestna občina. V povprečju je na občana imel skoraj tri tisočake več odhodkov, kot je slovensko povprečje, razvijal se je dva odstotka hitreje od povprečja.
Nova Gorica je glede na povprečje devet odstotkov manj razvita, kot je bila pred desetimi leti, in to kljub 1.655 evrov več na prebivalca od slovenskega povprečja. Po tem količniku je med mestnimi občinami uvrščena najnižje.
In še največja občina po številu prebivalcev ‒ Ljubljana je preračunano na Ljubljančana porabila 780 evrov manj od povprečja, glede na povprečje pa zaostala v razvoju za 1,6 odstotka.
Članek je nastal konec leta 2018.
Pri raziskavi je bilo uporabljeno orodje Finšpektor. Če bi ga radi preizkusili, kliknite sem.