Ni pomembno, ali so na oblasti levi ali desni, ta ali oni premier. Globalna slika potrošnje je podobna. Vzorci so enaki. Kajpak, vrag se kriva v podrobnostih.
Banke smo v tej analizi izpustili, ker vse transakcije bankam niso obresti za posojila in državne dokapitalizacije (prihodek bank), ampak podatki vsebujejo tudi druge bančne posle, kot so vezave prostega denarja.
Največji zapravljivec?
Podatki o transakcijah z javnim denarjem so na voljo od leta 2003, torej od časa premierja Antona Ropa do sedanjega Marjana Šarca. Ta je sicer v času pisanja članka na položaju šele tri mesece in večjega vpliva na javno porabo še nima. Med Ropom in Šarcem so funkcijo predsednika vlade opravljali še Janez Janša, Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar. Janez Janša je vodil dve vladi.
Kateri od njih je zapravil največ denarja? Rok trajanja vlad je bil različen in poln mandat je zdržal le Janez Janša v prvem od dveh mandatov. Zato smo z nekaj obrati Finšpektorja preračunali povprečno dnevno vrednost plačil za posameznega predsednika vlade. Pod drobnogled smo vzeli samo državni proračun in transakcije neposrednih proračunskih porabnikov, torej vlade, ministrstev, sodišč, tožilstva, upravnih enot, uradov, DZ, SAZU in tako dalje.
Vsak dan vladanja Mira Cerarja so plačniki iz državnega proračuna opravili za skoraj 24 milijonov evrov nakazil znanim prejemnikom. To je milijon več kot pri Borutu Pahorju. Z nekaj avtorske svobode lahko rečemo, da je bil najmanj zapravljiv premier Anton Rop s 14 milijoni evrov na dan. A moramo se zavedati, da gre za oddaljene podatke in da je inflacija od začetka leta 2003 do danes znašala 39,1 odstotka.
Inflacije v tej analizi ne upoštevamo. Prav tako v tej statistiki ne upoštevamo transakcij, ki jih aplikacija Erar prikazuje kot Druga plačila (neznano kaj in komu). V tej skupini so vse transakcije v tujino, včasih so tako knjižene subvencije (a ne praviloma), izplačila obveznic in številne transakcije, za katere ne moremo z gotovostjo trditi, kaj so. Verjetno za te transakcije ne obstaja e-račun.
Takšnih plačil je imela največ vlada Alenke Bratušek, za okoli 19 milijonov evrov na dan ali 30,5 odstotka vseh transakcij. Prav daleč za njo ni niti Cerarjeva vlada. Z vidika preglednosti je to sivo polje, s katerim se srečujemo vedno znova v vseh analizah iz te serije. S temi nepreglednimi transakcijami se povečajo tveganja za nastanek nepravilnosti pri porabi javnega denarja.
Kriza najbolj zarezala v porabo
Bolj kot karkoli drugega, bolj kot liberalna, socialdemokratska, neoliberalna ali konservativna vladna politika, je na javno porabo vplivala finančna (gospodarska in bančna) kriza.
Med stalno rastjo izdatkov je opazen le močan upad (–12 %) v zadnjih vzdihljajih vlade Boruta Pahorja, tik preden je vajeti vlade drugič prevzel Janez Janša. To je bil čas interventnih ukrepov, zloglasnega ZUJF-a in grožnje po posredovanju tako imenovane trojke. Tudi pod Bratuškovo se je restriktivna proračunska politika nadaljevala. Izdatki so vnovič začeli rasti v času Cerarjeve vlade.
V pričujoči analizi se ne ukvarjamo s proračunskimi viri, ampak samo z odhodnimi transakcijami. Ob tem le omenimo, da je bila Pahorjeva potrošnja v največji meri financirana s posojili. Izdatki druge Janševe vlade in vlade Alenke Bratušek so si po strukturi podobni, poraba slednje je bila celo nekoliko bolj varčevalno usmerjena.
Potrošnja vlade Mira Cerarja je še najbolj podobna Pahorjevi. Prva Janševa vlada in Ropova vlada sta zaradi časovne oddaljenosti težje primerljivi. V vmesnem času je prišlo do prevzema evra, nezanemarljiva je tudi inflacija.
Če brez upoštevanja inflacije preračunamo povprečen izdatek levih in desnih vlad, so leve v povprečju vsak dan vladanja opravile za debelih 21 milijonov evrov transakcij gospodarskim družbam ter fizičnim osebam (ljudem). To je za slabo petino ali natančneje 19 odstotkov več kot desna vlada (Janša).
Pahor najbolj naklonjen ljudem
Nakazila ljudem, torej za pokojnine, plače, nadomestila, subvencije in podobno, so imela podobna gibanja kot skupni proračunski odhodki. Tu smo upoštevali tudi posredne proračunske porabnike (še javne agencije, zavode in sklade, univerze, inštitute, šole), ker ni verjetnosti, da bi prišlo do podvajanja pri štetju transakcij.
Strma rast vrednosti transakcij (14 odstotkov glede na preteklo leto) se je začela leta 2007 pod Janševo vlado. Med Pahorjevo vladavino 2010 se je rastoči trend nekoliko umiril, a je v povprečju dosegel rekordno vrednost 20,7 milijona evrov na dan prav v času Pahorjeve vlade. Leta 2012 je poraba močneje upadla (za skoraj 13 odstotkov), kar ponovno lahko pripišemo varčevalnim ukrepom.
Erjavec se upokojencem ni ravno obrestoval
Znotraj plačil posameznikom (ljudem) so največji strošek vsakokratne vlade pokojnine. Glede na predhodno leto so se izdatki države zanje najbolj povečali leta 2008, za kar 10,7 odstotka. Pred 15-imi leti je šlo za pokojnine nekaj več kot 2,9 milijarde evrov, lani je 4,4 milijarde in nekaj več. Seveda, za četrtino se je povečalo tudi število upokojencev.
Povprečna transakcija za upokojence (preračunano na upokojenca) je rasla vse do leta 2011, potem pa je nekaj let padala. Trend se je obrnil šele leta 2017 (v času vlade Mira Cerarja), ko so se povprečni mesečni odhodki za pokojnine na upokojenca povečali za okrogel odstotek (na 601 evro mesečno). Ta nominalni znesek opazneje zaostaja za inflacijo. Prejemek na povprečnega upokojenca bi moral v letu 2018 znašati 691 evrov, da bi ohranil realno vrednost povprečnega prejemka iz leta 2003.
Zdi se, da so upokojenci danes dlje od obljub predsednika upokojenske stranke Karla Erjavca (DeSUS) o tisoč evrih pokojnine, kot so bili pred prvim Erjavčevim vstopom v vladno koalicijo (2004). Spomnimo, DeSUS je bil tudi prav v vseh naslednjih vladah. Erjavčev argument v takšnih situacijah je, seveda, da bi brez DeSUS-a upokojencem še trša predla.
Če nekoliko posplošimo: povprečen prejemek upokojenca je realno 15 odstotkov manjši, kot je bil pred 15 leti. Skupna nakazila upokojencem pa se nominalno v zadnjih desetih letih niso opazneje spremenila. Ob tem je bil vpliv krize na skupne izdatke za pokojnine manjši kot pri plačah javnih uslužbencev, res pa je tudi rast v zadnjih dveh letih manjša.
Javne uslužbence najbolj stiskala Bratuškova
Gibanja so izrazitejša pri transakcijah za plače, ki jih iz državnega proračuna prejmejo javni uslužbenci, tako od neposrednih kot posrednih proračunskih porabnikov. Leta 2003 je država za plače na leto namenila 1,2 milijarde evrov, leta 2017 2,6 milijarde evrov.
Leta 2007, torej v času prve vlade Janeza Janše, so skupni izdatki za plače rekordno poskočili, kar za tretjino v primerjavi z letom prej. Blizu temu je bil še skok pod Cerarjevo vlado leta 2016 (za 28,6 %).
Na drugi strani je bil najmočnejši upad leta 2012, ko so medletno upadli domala za tretjino.
Pogled na povprečni dnevni strošek za plače posameznega premierja postavi Boruta Pahorja visoko na prvo mesto s poprečnih 7,7 milijona evri na dan za ta namen. Njegov predhodnik Janša je za plače v povprečju nakazal 5 milijonov evrov dnevno.
Po padcu Pahorjeve vlade so padale tudi povprečne dnevne transakcije za plače. Še najmanj je zanje namenila vlada Alenke Bratušek, nekaj več kot 5 milijonov evrov na dan. Cerar je dvignil to raven na povprečno 6,6 milijona evrov na dan.
Pogled na mesečni ravni vsako leto pokaže spomladanski poskok, kar gre pripisati izplačilom regresa za letni dopust. Najopaznejši padec se je zgodil januarja 2012 kot posledica tedanjih varčevalnih ukrepov.
Bolniške odsotnosti pod Cerarjem skokovito navzgor
Večji obseg nakazil za plače (večinoma sicer za nadomestila za brezposelnost) z Zavoda za zaposlovanje je zaznati le v Pahorjevi vladi (516 tisoč evrov na dan). Tedaj je najbolj skokovito zraslo število brezposelnih.
Če pogledamo še nadomestila bolniških odsotnosti z dela, pa je edini večji porast opaziti v času Cerarjeve vlade (744 tisoč evrov na dan, približno četrtina več glede na predhodnico).
Farmacevti, gradbinci in računalničarji
Podobno kot pri nakazilih države posameznikom tudi pri globalnem pogledu nakazil gospodarskim družbam ni revolucionarnih sprememb, če se oblast zamenja. Na vrhu lestvice po prejemkih se vedno znova zvrstijo trije tipi (zasebnih) podjetji. Vrstni red prvih treh ostaja enak ne glede na to, kdo je na oblasti.
Najprej so tu veletrgovci z zdravili in medicinskimi pripomočki. Kemofarmacija (skupno 885 mio. evrov), Salus (Salus in Salus veletrgovina skupaj 647 milijonov evrov), Sanolabor (404 milijonov evrov). Skupni dnevni strošek za farmacevtske veletrgovce vztrajno raste, od časov Antona Ropa do Mira Cerarja se je podvojili. Opaziti ni niti večjega vpliva finančne krize ali varčevalnih ukrepov.
Drug tip prejemnikov, ki so visoko na lestvici, so gradbena podjetja kot celota. Tu so precej večje spremembe glede višine nakazil posameznim gradbenim podjetjem. Če je nekoč veljalo, da obstajajo veliki trije, ki gradijo pod vsakim režimom, je kriza premešala karte in zrasli so novi veliki gradbeni baroni.
Strm vzpon IT podjetij
Tretji tip so računalniška oziroma IT-podjetja. Večji izdatki za to panogo so se začeli pod prvo Janševo vlado in danes dosegajo raven blizu 400 tisočakov na dan. Vsesplošna digitalizacija in vključenost v svetovno omrežje pač nista zaobšli niti države oziroma javnega sektorja.
Tu so trije največji: S&T, IBM in SRC. Vsak od njih je prejel več kot 140 milijonov evrov ali okoli 7,5 odstotkov denarja, namenjenega podjetjem, ki se ukvarjajo z računalniškim programiranjem in drugimi informacijskimi dejavnostmi. Posebnih razlik med njimi ni, v času druge Janševe vlade in vlade Alenke Bratušek je nekoliko izstopal IBM, v prvi Janševi vladi S&T.
Večje razlike najdemo, če presejemo podatke Finšpektorja o največjih prejemnikih nižje po lestvici. Že samo če vzamemo pod lupo sto največjih prejemnikov, ostanejo na situ pri posameznih predsednikih vlad močno izstopajoča podjetja ali dejavnosti, ki si jih velja posebej ogledati.
Cvetober Ropovih prejemnikov
Anton Rop (LDS) je vodenje vlade prevzel tik pred koncem leta 2002 in vladal dve leti. Podatkov za prva dva tedna njegovega mandata nimamo, saj najstarejši podatki segajo v januar 2003.
Med gradbinci je bil to še čas, ko je primat trdno v rokah držal Zidarjev SCT. Dokaj visoko (24 tisoč evrov na dan) se je povzpela družba Etaline Inženiring ki je poslovala s Stanovanjskim skladom RS, ko ga je vodil Edvard Oven.
Dobavitelj lahkih oklepnih vozil Krpan Sistemska tehnika, ki je bila pod okriljem Viator&Vektorja Zdenka Pavčka (danes so to Ravne Systems, del SIJ), je z Ropovo vlado opravila 46 tisoč evrov poslov na dan. To so bili tudi časi, ko je Mura dobila zadnjo večjo državno pomoč oziroma skoraj 12 milijonov evrov iz proračuna.
Višje kot pri vseh naslednjih vladah sta bila v Ropovih časih še denimo Autocommerce (tedaj v rokah Hermana Rigelnika) in Mirage Holography Systems. Danes že nekoliko pozabljena družba je postala razvpita s sklenitvijo posla za tisk registrskih nalepk; novotarije, ki je bila v poznejši Virantovi debirokratizaciji odpravljena. Kakorkoli, Mirage je z vlado zaslužil dobrih šest milijonov evrov ali 8.500 evrov na dan Ropovega vladanja, pozneje pa je dobil še odškodnino za predčasno odpoved pogodbe.
Janševi gradbinci in orožarji
Pomemben del transakcij v času prve Janševe vlade (SDS) je romal na račune borznoposredniške družbe Perspektiva (Dari Južna) ter na Centralno klirinško-depotno družbo. V poznejših mandatih je bila aktivnost vlade na kapitalskem trgu precej manjša.
Prvič se je med trideseterico prebila lizinška hiša, in sicer Hypo Leasing, danes Heta oziroma slaba banka koroškega Hypa. Zaradi subvencije je pri vrhu tudi novomeški Revoz – 27 tisočakov na dan oziroma 39 milijonov evrov samo iz gospodarskega resorja. Transakcije omenjenega resorja gospodarskim družbam podrobneje analiziramo v članku Veliko strelov v prazno.
Izrazito visoko, višje kot pri drugih premierjih, je gradbena družba Imos (danes v stečaju), takoj za SCT-jem in Primorjem. Iz državnega proračuna je v štirih letih prejela več kot 63 milijonov ali okoli 43 tisočakov na dan. Resnici na ljubo je z Imosom precej poslovala že Ropova vlada (okoli 27 tisoč evrov na dan). Spomnimo pa, da je Janša velik del zasebnih nepremičninskih poslov opravil prav z Imosom, kar je v delu javnosti na gradbincu pustilo pečat "Janševega zidarja".
Klima Petek je verjetno sinonim za politično-gospodarske sprege tistega časa. Podrobnejši pogled pokaže, da je šele na okroglem 400. mestu po višini prejemkov. V času prve Janševe vlade je družba Klima Petek (skupaj s Klimo Petek Stanislav Petek, s. p. zaslužila tri milijone evrov ali debela dva tisočaka na dan. To je v povprečju celo nekoliko manj kot pod Ropom. Pozneje pa so njeni prihodki iz državnega proračuna presahnili.
Zelo visoko se je znašel tudi šentjernejski proizvajalec orožja in streliva, podjetje Arex (47 milijonov evrov). To je približno enkrat več kot pod Ropom in precej več kot pod drugimi premierji.
Rotis plus, posrednik pri nabavi finskih oklepnikov Patria, je denimo šele 172. na lestvici z nekaj manj kot 6.000 evri dnevnega prihodka. Glavnina je bila namreč plačana v času Pahorjeve vlade.
Pahor plačal Janševe vojaške nabave
Še najbolj izstopajoč "posel" vlade Boruta Pahorja (SD) je torej za 74 milijonov evrov nakazil Rotis Plusu (63 tisočakov na dan), saj je ta vozila Patria dobavil z zamudo. Višje kot sicer se je povzpela tudi Avtotehna (tedaj pod okriljem Tomaža Ročnika), prav tako predvsem po zaslugi vojaških nabav iz Janševih časov – za turška lahka izvidniška vozila kobra.
Razen tega pri Pahorjevih izdatkih zasebnim družbam vsaj pri vrhu ni opaziti večjih odklonov. Šešokova Iskra je imela s Pahorjevo vlado, denimo, precej več posla kot prej in tudi pozneje, pretežni del zaradi vlaganj v železniško infrastrukturo. Podobno je zrasel tudi nemški Siemens.
Ram Invest Igorja Jurija Pogačarja – znan iz afere z oddajanjem stavbe na Dimičevi policijskemu NPU-ju, ki je odnesla notranjo ministrico Katarino Kresal – je prejel dobrih pet milijonov evrov ali 4.500 na dan. To podjetje je 65 odstotkov prihodkov iz proračuna prejelo prav pod Pahorjem. Primerjalno gledano, je to visok delež, če ne gre ravno za enkratni posel.
Omrežje Golobičeve Ultre
V Pahorjevi vladi je sodelovala tudi stranka Zares s tedanjim predsednikom Gregorjem Golobičem na čelu. Ta je javnosti na izrecno vprašanje, ali ima interes v kakšni od gospodarskih družb, zatajil, da je solastnik nizozemske družbe Ultra Sum in posredni solastnik (7,6 %) zagorske Ultre. Delež na Nizozemskem v višini 10,8 odstotka in v vrednosti 2.500 evrov je sicer prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Na koncu se je Golobič kesal za to laž.
S Finšpekterjem smo preverili finančne tokove do družbe Ultra ter do odvisne družbe Ultra E obe sta danes v stečaju. Prihodke smo razdelili na tiste iz državnega proračuna (na katere je imel Golobič neposreden vpliv) in tiste iz občinskih proračunov, na katere ni imel neposrednega vpliva. Ugotovimo lahko, da sta imeli Ultri približno še enkrat večje prihodke iz državnega proračuna v Ropovih časih (Golobič je bil član LDS) kot v Pahorjevih, ko je solastnik Golobič sedel na ministrskem stolu. Pretežen del transakcij prihaja z ministrstva za gospodarstvo ter službe vlade za strukturno politiko in regionalni razvoj (subvencije). Na dan Pahorjevega mandata sta Ultri prejeli 196 evrov na dan iz državnega proračuna. In drugič, za Ultro je med letoma 2008 in 2011 pomembnejši prihodek iz občinskih proračunov, konkretno Mestne občine Ljubljana za projekt enotne mestne kartice Urbane (435 evrov na dan). Ta projekt je prevzela tedaj povezana družba Margento storitve, danes Imovation, ki pa nima formalne lastniške povezave z Ultro. Po padcu Pahorjeve vlade Ultra nima več omembe vrednih javnih prihodkov.
Druga Janševa vlada drugačna od prve
Janez Janša je v analiziranem obdobju vodil dve vladi (2004–2008, 2012–2013). Med 200 največjimi prejemniki obeh Janševih mandatov ni opaziti, da bi se pojavljala podjetja, ki jih pri drugih premierjih ni, vsaj ne visoko na lestvici.
Tudi Imosa v drugem mandatu ne boste našli, ker je končal v stečaju. Klima Petek pa je denimo daleč, na 834. mestu s 928 evri povprečnega dnevnega izplena. Višje kot v drugih mandatih je projektantski biro Lineal ki je na dan povprečno prejel 14 tisočakov, razlog pa vlaganja v železnice.
Zelo visoko med prejemnike najkrajšega mandata (404 dneve) se je uvrstila družba za unovčevanje terjatev Prva finančna agencija (53 tisoč evrov na dan) ter številna faktoring podjetja. To je posledica slabe likvidnosti in dolžniške krize ter v precejšnji meri izkrivlja realno sliko končnih prejemnikov. Ti so namreč terjatve odstopili prejemniku, ki ga prikazuje Finšpektor. Kdo pa je v resnici z državo naredil posel, ni razvidno.
Izstopajo tudi subvencije industrijskim razvojnim centrom. Nela, razvojni center elektroindustrije, ki ga je ustanovila domača elektroindustrija, se je denimo zaradi 7,5-milijonske subvencije uvrstil na 50. mesto največjih prejemnikov. Sorodna, metalurški center RC Simit (7 milijonov evrov) in lesarski center Intech-les (6,5 milijona evrov), sta nedaleč za njim.
Plačila Bratuškeve najmanj pregledna
Med 547-dnevno vladavino Alenke Bratušek (Pozitivna Slovenija) se je trgovanje s terjatvami do države še bolj razpaslo, na splošno pa je bila poraba podobna drugi Janševi. Oba sta denimo v primerjavi s predhodniki močno zmanjšala transakcije podjetjem, ki so registrirana za strokovno, znanstveno in tehnično dejavnost, Bratuškova še precej bolj.
Pod Bratuškovo so se prvič začeli kazati novi veliki gradbinci (Pomgrad, CGP, Strabag, Kolektor). Med stotimi največjimi prejemniki se je opazno povečalo število podjetji, ki dobavljajo zdravila, medicinsko opremo ter so tako ali drugače povezana z zdravstvom (18). V Pahorjevem mandatu je bilo takih podjetji 11.
Posebnih izstopajočih prejemnikov nismo našli. EMO – Orodjarna, podjetje, v katerem je bil petodstotni družbenik tedanji gospodarski minister Slavko Stepišnik, je iz proračuna v mandatu Bratuškove prejelo nekaj manj kot pol milijona evrov ali 857 evrov na dan vladanja. Stepišnik je zaradi teh subvencij in konflikta interesov odstopil.
V nebo vpijoč pa je podatek, da za vsak tretji evro v mandatu Alenke Bratušek pravzaprav ne vemo, kaj in zakaj je šel. Kot že omenjeno, kar 30,5 odstotka transakcij (po vrednosti) namreč nosi oznako Druga plačila. Pri Pahorju je bilo denimo takšnih manj kot 9 odstotkov, pri Cerarju nekaj manj kot četrtina.
Cerar močno okrepil birokracijo
Pod vlado Mira Cerarja (SMC) so se pomembno zrasle zavarovalnice. Milijon evrov na dan je namenil za to branžo, to je še enkrat toliko kot Pahor. Je pa dal Cerar razmeroma malo denarja za gradbeništvo (1,4 %), le še druga Janševa vlada je gradila manj.
Posebnih izstopajočih prejemnikov visoko na lestvici ni. Večinoma se izmenjujejo stari znanci: farmacevti, gradbinci in informatiki.
Iskra je povratnik med največjimi prejemniki javnega denarja, visoko se je povzpel tudi kranjski Iskratel (ni povezan z Iskro) zaradi del na železniški infrastrukturi. Velenjski Esotech, na katerega so leteli očitki, da je v klientelistični spregi s koalicijsko stranko SD, je na dan pod Cerarjevo vlado dobil 1.790 evrov, kar je manj kot pod Bratuškovo (2.741 evrov) ali Pahorjevo vlado (1.937 evrov). Magna Steyr, eden paradnih projektov Cerarjeve vlade, je prejel nekaj manj kot tri milijone evrov denarja iz državnega proračuna, kar je zadoščalo za 450. mesto.
Od panog je Cerar največ denarja (22 %) namenil javni upravi kot dejavnosti po SDK (standardni klasifikaciji dejavnosti), torej posrednim proračunskim porabnikom in občinam. Bratuškova na primer manj kot 15 odstotkov, Janša v povprečju obeh mandatov 17 odstotkov.
Za transakcije posameznikom (torej za pokojnine, plače, subvencije, nadomestila in podobno) je Cerar namenil (relativno) najmanjši del denarja, le 26 odstotkov. Pod Pahorjem je bil ta delež 37 odstotkov, v prvi Janševi vladi 36 odstotkov.
Energetika kot še eno veliko napajališče
Za celoten Cerarjev mandat so na voljo tudi podatki o transakcijah gospodarskih družb v (pretežni) državni lasti. Nekaj izjem obstaja, denimo Telekom Slovenije, Zavarovalnica Triglav, Luka Koper (borzne družbe) ter NLB in druge državne banke, razen slabe banke DUTB. Za te družbe ne vemo, kam nakazujejo denar, čeprav so pod prevladujočim vplivom države. Med državnimi gospodarskimi družbami, za katere Finšpektor pozna podatke, se je v Cerarjevem mandatu obrnilo 28 milijard evrov ali 25 milijonov evrov na dan.
Velik del se je pretočil med državnimi energetskimi podjetji: HSE, Soške elektrarne, TEŠ, Dravske elektrarne, Premogovnik Velenje, Borzen, ELES, SODO, NEK in tako naprej. Pozor, gre za nakazila, ne pa nujno tudi odhodke, saj povezana podjetja tako lahko vzdržujejo likvidnost ali le preusmerjajo denar s svojega računa pri eni banki na račun pri drugi banki. HSE denimo opravi za tri milijone evrov omenjenih transakcij na dan.
Nadalje, za gospodarstvo je kategorija Druga plačila še pogosteje v uporabi kot pri državnem proračunu. Največ takšnih transakcij izvedejo DUTB (skoraj 18 milijonov evrov na dan), HSE (12 milijonov), ELES (9 milijonov). Transakcij brez sledi je bilo v Cerarjevi eri v gospodarstvu, kjer ima predsednik vlade na koncu glavno besedo, 69 odstotkov.
Večino teh transakcij je verjetno enostavno razložiti, morda so celo trivialne, vendar nedostopnost podatkov o transakcijah (pretežno) državnih družb pomeni tveganja za nepravilnosti, nasprotja interesov in podobno. Naj bo tako ali drugače, te prakse zamegljujejo preglednost izdatkov državnega gospodarstva. Razberemo pa lahko, da je energetika najpomembnejša dejavnost. Tu se odvrti dobrih 64 odstotkov znanih transakcij državnih podjetji, vse druge dejavnosti pa si razdelijo le drobtine; nobena več kot 2,7 odstotka.
Med zasebnimi družbami, ki so se napajale v državnem gospodarstvu, so opazno višje kot pri neposredni potrošnji države Autocommerce, Riko, Litostroj Power, Merkscha furnirnica in denimo Tovarna akumulatorskih baterij. Zelo močan je tudi koncern Kolektor, ki ima med 150 podjetji z največjimi prihodki štiri svoja (CPG, Kolektor Koling, Kolektor Etra in Kolektor IGIN).
Predsedniki vlad skozi regionalno prizmo
Če Finšpektorjevo tabelo obrnemo in pogledamo, katero regijo (sedež prejemnika) so favorizirali posamezni predsedniki vlad oziroma njihovi proračuni (relativni deleži), je mogoče opaziti kar nekaj razlik.
Še največje so pri savinjski statistični regiji, ki je največji kos proračuna dobila pod Ropom (7,4 %) in najmanjši pod Bratuškovo (3,9 %). Podravska je dobila najmanj prav tako pod Bratuškovo (6,4 %), največ pa pod prvo Janševo vlado (9,8 %). Slika je obrnjena za osrednjeslovensko regijo: 74,3 odstotka (največ) pod Bratuškovo in 66,3 odstotka (najmanj) pod Janšo. Zasavska podjetja so dobila najmanj pod Cerarjem (0,8 %), največ pa pod Ropom (1,4 %).
Drugje večjih razlik ni, sem ter tja kakšna zanimivost. Recimo, da je bil do obalno-kraške regije najbolj skop Rop in da je bil Janša najbolj radodaren do goriške.
Če nekoliko poenostavimo in posamezne predsednike vlad opredelimo po javnih transakcijah, je bil Rop zadnji veliki graditelj avtocest, Janša v prvem mandatu mešetar z delnicami in nepremičninami, Pahor precejšen populist, Janša v drugem mandatu stiskač, Bratuškova najbolj netransparentna, Cerar pa izrazito naklonjen do birokratskega aparata.
Stranki na oblasti prek dva tisočaka vsak dan
Med političnimi strankami je največ denarja iz proračuna v tem času (2003–2018) dobila SDS, 11,4 milijona evrov ali nekaj manj kot dva tisočaka na dan. SD je prejela sedem milijonov, kar je okoli 1.200 evrov na dan. LDS denimo 4,8 milijona evrov (830 evrov na dan), SMC pa 4,2 milijona evrov (730 evrov na dan; preračunano na celotno 16-letno obdobje). Če pa gledamo samo čas, ko je imela predsednika vlade, je SMC prejela največji dnevni znesek (2.800 evrov). SD denimo v času, ko je vlado vodil Pahor, 2.600 evrov na dan, SDS pa v povprečju 2.150 evrov vsak dan vladanja Janeza Janše. Pozitivna Slovenija je, denimo, v povprečju dobila več denarja pod drugo Janševo vlado (2.200 evrov) kot pod vlado Alenke Bratušek (1.800 evrov na dan).
Članek je nastal konec leta 2018.
Pri raziskavi je bilo uporabljeno orodje Finšpektor. Če bi ga radi preizkusili, kliknite sem.