Na državnih jaslih gradbenik stoji in pade

Dvajset let po sklenitvi sporazuma je med delujočimi le najmanjši (1,5 %) v tako imenovani mali koaliciji – CGP, danes v lasti Darija Južne. Vsi drugi so so ostali na odlagališču zgodovine. Številni stečaji so pustili prostor za novo rast. In kakopak, tudi stare gradbene barone so zamenjali novi.

Bankrot SCT konec leta 2010 smo vzeli za prelomnico krize gradbeništva. Pred krizo (2003–2010) so gradbena podjetja skupaj iz državnega in občinskih proračunov prejela 6,8 milijarde evrov, po krizi (2011–2018, do vključno septembra) pa 5,4 milijarde evrov.

So nas tujci res pojedli?

Ivan Zidar je zatrjeval in opravičeval Zemonski kartel kot način obrambe pred tujimi gradbinci. Pa so tujci res prevzeli javne gradbene posle?

Po obsegu izstopa avstrijski Strabag (in Strabag AG), ki je v pokriznem času s slovenskimi javnimi investicijami ustvaril 217 milijonov evrov prihodkov ali 3,5 odstotka vsega denarja za sektor gradbeništva. Gotovo je pomemben nov igralec na tukajšnjem trgu, polovico prihodkov je ustvaril le z enim poslom, z gradnjo Regijskega centra za ravnanje z odpadki v Ljubljani (110 milijonov evrov).

Poleg Strabaga sta na Finšpektorjevem radarju le še dve večji tuji podjetji. Hrvaški GP Krk z dobrimi desetimi milijoni evrov (ministrstvo za infrastrukturo in Mestna občina Ljubljana) ter češki OHL ŽS (v posredni lasti Špancev) s 34 milijoni evrov (Ministrstvo za infrastrukturo in Mestna občina Kranj).

Z vidika preglednosti naj poudarimo, da Finšpektor ne izkazuje nakazil podjetjem v tujini, ki nimajo registriranega predstavništva pri nas. Tako bosanskega gradbinca Euro-Asfalta, denimo, ne boste našli med prejemniki javnega oziroma državnega denarja. Te transakcije so označene kot Druga plačila. Res pa je tudi, da je takih primerov med gradbeniki po do zdaj znanih podatkih malo in da se ne bi zmotili, če bi zapisali, da so veliko večino poslov pobrali domačini.

Za gradbeništvo debela dva milijona evrov na dan

Za podjetja, katerih osnovna dejavnost po standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) je gradbeništvo, smo od leta 2003 do danes skupno namenili 12,4 milijarde evrov javnega denarja.

To je dobra dva odstotka vseh proračunskih transakcij, vključno s pokojninami, vojsko in dokapitalizacijami bank. V članku Izplačila (javnega denarja) v dolini šentflorjanski podrobneje pišemo o strukturi transakcij, ki jih pregledujemo s Finšpektorjem.

Gradijo vsi. Država in občine. Državna podjetja in javni zavodi. Ne glede na to, ali je na oblasti levica ali desnica, gre povprečno na dan za gradbeništvo 2,1 milijona evrov iz skupne malhe. Če primerjamo javne transakcije gradbenikom in vrednost opravljenih gradbenih del, ki jo izračunava Surs, javne transakcije odtehtajo povprečno 37 odstotkov omenjene vrednosti. Med letoma 2013 in 2015 celo več kot polovico.

Z gradbeniki se lahko pogojno kosajo le še veletrgovci z zdravili. Skupaj so podjetja, registrirana s to osnovno dejavnostjo, od leta 2003 iz občinskih in državnih blagajn prejela 10 milijard evrov ali povprečno 637 milijonov na leto. A tu je treba poudariti, da ne gre le za javni denar, ampak tudi za plačila javnih lekarn veletrgovcem za izdelke, ki so jih prodale na trgu.

Gorenjski gradbeni družbi največ prihodkov

Med gradbenimi podjetji je po krizi na vrhu lestvice Gorenjska gradbena družba (GGD), nekdanje Cestno podjetje Kranj, ki je prejela 295 milijonov evrov. Dobra polovica odpade na Ministrstvo za infrastrukturo, pod čigar pristojnost spadajo državne ceste. Potem so tu še skoraj vse gorenjske občine in še nekaj drugih. Če to primerjamo z obdobjem pred krizo, je GGD, ki jo obvladuje Branko Žiberna, po letu 2011 dosegel 64 odstotkov poslov z javnimi naročniki, pred tem pa 36 odstotkov.

Razlike pri samem vrhu niso tako velike, kot so bile nekoč, ko je bil SCT v izraziti prevladi. Kot kaže Finšpektor, GGD tesno sledijo GH Holding Blaža Miklavčiča, CGP Novo mesto Darija Južne, SGP Pomgrad družine Polanič ter CPG Nova Gorica nekoč hčerinska družba Primorja, zdaj pa del koncerna Kolektor Stojana Petriča. Razlika med temi družbami ni večja od petine.

Iz Murske Sobote na vrh lestvice

Ker pa imajo gradbeniki pogosto več podjetij, hčerinske družbe ali se povezujejo v skupine, smo združili podatke za povezane osebe, kar pokaže malenkost drugačno sliko. Za Pomgrad zlata jajca poleg matične družbe nosi še hišno Pomgrad - Cestno podjetje. Od leta 2011 so jim dela na javnih cestah prinesla 76 javnih milijonov evrov. Dovolj, da se prekmurski Pomgrad zavihti na sam vrh med domačimi gradbinci.

Pomgrad ni otrok krize, dejaven je bil že pred letom 2011. Obvladuje ga prekmurska družina Polanič, ki ima v rokah tudi pomembno kmetijsko prehrambno skupino Panvita. Tudi Pomgradu največji del prihodkov iz javnih virov prispeva Ministrstvo za infrastrukturo, večje število občin s severovzhodnega dela države ter ljubljanska univerza (gradnja dveh fakultet). Če te prihodke iz javnih virov primerjamo s predkriznim obdobjem, so opazno večji, kot so bili. Pomgrad je krizo gradbeništva definitivno obrnil v svojo korist. Videti je, da mu je k temu največ pripomogla širitev iz Prekmurja na Štajersko ter prevzem poslov, ki jih je nekoč opravljalo propadlo Cestno podjetje Maribor. O regionalni vlogi Pomgrada v pomurski statistični regiji podrobneje pišemo v članku Regionalni razvoj v močvirju javnega denarja.

Dari Južna in njegov CGP kot pred krizo

Za ovratnik Pomgradu poleg GGD diha še vsaj novomeški CGP kot skupina, ki je po krizi v poslih z državo in občinami pobrala več kot 300 milijonov evrov, kar sicer ni veliko več kot pred krizo, ko je zaostajal le za SCT in Primorjem. Gradbeni diviziji Darija Južne (v lasti ima tudi Perspektivo FT in denimo sevniško Lisco) je skoraj 150 milijonov evrov prihodkov nakazalo Ministrstvo za infrastrukturo, zlasti za gradnjo in vzdrževanje cest. Najdemo še obrambno ministrstvo (10 milijonov evrov) in večje število zlasti dolenjskih in posavskih občin.

Kot že omenjeno, je bil CGP del Zemonskega kartela ali klana, imenovanega po dvorcu v Vipavski dolini, kjer je bil sklenjen dogovor gradbincev. Tedaj (leta 1998) Južna sicer še ni obvladoval CPG oziroma tedanjega Cestnega podjetja Novo mesto. V družbo je vstopil dve leti pozneje. A se je zato vpisal v zgodovino slovenskih poslovnežev kot eden redkih, ki so priznali gospodarske delikte: pranje denarja in oškodovanja CGP. Odnesel jo je s kaznijo 1.260 ur družbenokoristnega dela in plačilom denarne kazni 1,5 milijona evrov (skupaj z nakazilom v dobrodelne namene). To je najvišja denarna kazen, ki je bila kdaj pripisana državljanu Slovenije.

Miklavčičev GH Holding stavi na železnice

GH Holdingu se je bliskovito prebil v sam vrh slovenskega gradbeništva. Pred letom 2010 ga praktično ni bilo na zemljevidu in tudi v zadnjih dveh letih dobiva razmeroma malo javnih poslov. Deloma, ker več gradi za trg, deloma pa, ker javne razpise dobivajo konkurenti.

Holding je nastal kot skupni projekt Kraškega zidarja, Konstruktorja VGR in Pomgrada, danes pa za njegovim lastništvom stoji en sam človek, Blaž Miklavčič, nekdanji direktor Slovenskih železnic. Očitno je družba specializirana za železniške gradnje. Kot zanimivost omenimo le, da je zgradila tudi planiško velikanko.

Pretežni del javnega denarja je tudi GH Holding prejel od Ministrstva za infrastrukturo (187 milijonov evrov), povezano pa je zlasti z gradnjami in obnovo železnic. Izstopajo še prihodki z Ministrstva za zdravje ter bolnišnic. Prihodkov iz občinskih proračunov je občutno manj, skupaj 14 milijonov, od katerih pa 10 milijonov odpade na Mestno občino Kranj in tamkajšnji projekt centralne čistilne naprave.

Najhitreje raste Kolektor Koling

Če pogledamo, kako hitro so rasli gradbinci, ne moremo mimo Kolektor Kolinga. Ta je prihodke iz javnih proračunov povečal 38-krat glede na obdobje pred krizo. Strabag gradbene storitve jih je denimo 25-krat, GH Holding 13-krat, avstrijski Strabag pa 8-krat.

Resda Kolektor Koling pred krizo ni bil omembe vreden gradbinec, a je ritem vztrajno stopnjeval. Ko je Petričev koncern za 18 milijonov evrov kupil nekdanjo hčerinsko družbo Primorja CPG Nova Gorica (leta 2016), je bilo jasno, da imajo v Spodnji Idriji resne načrte. CPG je dolgoletni koncesionar na državnih in občinskih cestah na Goriškem, regionalno pomemben igralec, ki je po krizi pretaknil v višjo prestavo. Iz javnih virov je samo CPG ustvaril dobrih sto milijonov evrov več ali 73 odstotkov več prihodkov kot pred krizo (249 milijonov evrov). Ker pa je Kolektor Koling lastnik CPG od leta 2016, smo temu oziroma prvemu možu Stojanu Petriču pripisali le prihodke CPG od tedaj dalje.

Iz Idrije prek Goriške do Slovenije

Kolektor Koling in Kolektor CPG sta v občini Idrija pobrala več kot tretjino kolača (35,2 odstotka), namenjenega gradbeništvu. Če pogledamo širše, na Goriškem kot statistični regiji je ta delež le malo manjši (29,9 odstotka). Na vsakega občana Nove Gorice je občina CPG namenila dobrega tisočaka, za storitve Kolektor Kolinga pa še pol toliko – skupno 1.541 evrov.

Ni presenečenje, da je Kolektor eksplodiral v nacionalnega gradbenega prvaka. Zgolj podatki za zadnji dve leti (če jim dodamo še podjetja v pretežni državni lasti) kažejo, da je Kolektorjev CPG absolutni zmagovalec s skoraj 99 državnimi milijoni. Tem pa lahko prištejemo še 35 milijonov, ki jih je v istem obdobju prejel Kolektor Koling.

Za primerjavo, SCT skupaj z odvisnimi družbami je v najboljšem letu 2008 prejel 7,3 odstotka vsega denarja, namenjenega gradbenim družbam, Petričev Kolektor Koling skupaj s CPG pa v letu 2017 5,6 odstotka. Petričevi si obetajo še veliko več. Gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom, ki bo verjetno največja investicija po šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj.

Občuten porast prejemkov samostojnih podjetnikov

Pomembno rast glede na obdobje pred krizo imajo še samostojni podjetniki, registrirani za dejavnost gradbeništva. Če so do vključno leta 2010 iz javnih virov skupno dobili 292 milijonov evrov, je ta številka v obdobju po krizi 55 odstotkov višja: 453 milijonov evrov.

Porast obsega poslov lahko pripišemo dejstvu, da so pred krizo espeji nastopali predvsem kot podizvajalci večjih gradbenikov, zdaj pa se očitno samostojno lotevajo projektov.

Z velikim naskokom je med njimi največji (po prejemkih) Milan Pintarič z dobrimi 26 milijoni evrov samo v zadnjih osmih letih. Največji plačniki so bile občine Radenci, Grad in Ljutomer ter OŠ Toneta Čufarja Maribor. Slika samostojnih podjetnikov posameznikov je podobna, če pogledamo vse dejavnosti, ne le gradbeništva; Milan Pintarič ostaja v veliki prednosti. Prvi negradbenik je Mesarstvo Klavdija Nikl z okoli sedmimi milijoni evrov javnih prihodkov od leta 2011.

Brez cestarstva ne gre

Skupna značilnost večine najmočnejših gradbenikov danes je, da imajo koncesijo za vzdrževanje državnih in občinskih cest, da so tudi sušna leta za gradbeništvo preživeli s stabilnim javnim denarjem. To jim je zagotavljajo temelj, na katerem so lahko gradili naprej. Takšni so GGD, CGP, Pomgrad, Kolektor CPG. Med velikimi sta izjemi le dve. Prva je Miklavčičev GH Holding, ki se je specializiral za gradnjo železnic, v katere Slovenija pred desetletjem ni vlagala veliko. In druga Petričev Kolektor Koling (brez CPG), ki se je v gradbeništvo podal praktično iz nič. Tadva sta v največji meri izkoristila vrzel, ki jo je za seboj pustil zlom gradbenega sektorja.

Državna podjetja največ Kolektorjevima družbama

Od oktobra 2014 so dostopni tudi podatki za transakcije nekaterih (pretežno) državnih podjetij, denimo Darsa. Ta so gradbenikom namenila še dodatno okroglo milijardo evrov. Pred tem datumom nimamo podatkov, koliko denarja je denimo Dars plačal posameznemu gradbincu, in tako ne moremo preveriti ujemanja z delitvijo denarja v Zemonskem sporazumu.

Največ poslov pri državnih podjetjih (101 milijon evrov) je dobilo prav tako državno podjetje SŽ – Železniško gradbeno podjetje kakopak so bile največji naročnik Slovenske železnice. Drugi je zasebni novogoriški CPG (del Kolektorja), ki je prejel 50 milijonov evrov, levji delež od državnega Darsa, precej manj denimo iz podjetja Hidroelektrarne na spodnji Savi. Povezani Kolektor Koling pa še skoraj 15 milijonov, pri čemer največ od družbe Eles, večinoma za gradnjo poslovne stavbe v Beričevem. Pomgrad je večino posla z državnimi družbami ustvaril z Darsom, podobno tudi novomeški CGP in kranjski GGD.

Članek je nastal konec leta 2018 in bil dopolnjen marca 2020.

Pri raziskavi je bilo uporabljeno orodje Finšpektor. Če bi ga radi preizkusili, kliknite sem.